| Zimska pravljica |
|
|
|
|
Zimska pravljica
Kot že morda vsi veste, je imela Luna dvaindvajsetega decembra 1999 največji obseg v zadnjih 130 letih, ker se je našemu planetu Zemlji najbolj približala. In kaj imamo sedaj jadralni padalci skupnega z Luno? Kar nekaj skupnih točk! Prva je ta, da nas je že takrat nosila in nam pomagala sanjati kako letimo, ko jadralnega padalstva še nismo poznali. Druga pa je ta, da nam pomaga svetiti v jasnih nočeh in s tem omogoča letenje s padali takrat, ko nekateri že sladko spijo. Omenjeni večer je bil pobeljen s svežim snegom in tako mrzlo je bilo, da so se ledeni kristali ob sijaju Lune čarobno svetlikali.
Ideja o nočnem poletu iz Kopitnika nad Rimskim Toplicam, ki so bile lepo osvetljene s tisočerimi novoletnimi lučkami, je rodila sadove. Alojz je pridno vrtel telefon in na pristanku se nas je kar nekaj zbralo. Joc in Stane sta bila pripravljena in oborožena z toplimi oblačili kot, da bi se odpravljala na Severni tečaj in svetovala drugim naj se prej okrepijo še s kakšnim "takratkim". Pot na Kopitnik je bila splužena, vendar smo morali zadnjih 300 m gaziti po celem. štartno mesto nas je pričakalo nedotaknjeno in vetrna vreča je kazala ugodne pogoje za polet. Stane vsakemu razdeli petarde, da bi jih metali nad domačim krajem in tako oznanili bližajoče se praznike. Padala razprostremo in ob svetli podlagi nam ni bilo treba seči po baterijo v žep, da bi si uredili vrvice. Takrat se nam pridruži še Ervin in telefoni nam pridno zvonijo, saj so ostali člani društva zvedeli za novico, da bomo poleteli čeprav je že pozno in zelo mrzlo. Prvi potegne Stane, takoj za njim Joc. Joc kmalu sporoči po postaji, da sploh noče dol in variometer kaže komaj minus 0.7m/s kar je pravi čudež. Ostali trije se pošalimo in ga strašimo češ, da ima verjetno Luna svojo moč, ker je najbližje Zemlji in vpliva na padalce s svojo privlačnostjo. Lahko bi še celo jadrali, če se nam približa še za nekaj kilometrov! Hehehehe J Zatem se zasliši pokanje petard nad Rimskim Toplicam in na vrsti smo še preostali trije. Ervinu prvi start ne uspe in za njim se močno kadi, ko orje po pršiču in obstane kakšnih 100 m pod vrhom. Z Alojzom mu pomagava, da bi drugič le odletel, vendar ostane v celicah preveč snega in padalo je ostajalo v prevlečenem letu tudi pri drugem poskusu. Zatem odleti Alojz in veselo vriska po pobočju Kincelja. Le zakaj se sprašujem! Kmalu se zavem, da mi bo ta polet ostal globoko v spominu, saj je bil pogled na zasneženo okolje in utripajoče lučke pod mano veličasten. Zapeljem se nad naselje "Betlehem", ki kar žari od rdeče svetlobe, ki se odbija od pomrznjenega snega. Prstov na rokah ne čutim več, ker mi jih veter ohladi, ko jih držim stegnjene za komandnimi vrvicami. Potem obrnem proti Šmarjeti iz katere se dviga osvetljen mogočen farovški zvonik. Luna se zdi res zelo blizu in ima svojo moč, saj letim 100 metrov nad tlemi, pa vidim vse razločno, tudi žice smrtonosnih daljnovodov in koničaste antene nad bloki. Kmalu bi pozabil na petarde zato jih zelo hitro zmečem tik nad pristankom, nekaj radovednežev pa že vpije "na piko pristani" tako, da res stegnem desnico nad zamrznjeno palačinko brez marmelade. Vsi veseli si čestitamo in hvalimo polet, zato je nekaterim, ki bolehajo za gripo kar žal, da ne morejo v zrak. Pozdravit nas prideta še Stojan in Boris in topli trojanski krofi nam kar prijetno teknejo. Ampak na štartu je čakal še Ervin, ki mu ni uspelo potegniti iz vrha Kopitnika, zato je raje počakal še na Borisa, ki je šel zraven, ostali pa smo šli po avtomobile. Boris si pripravi Ventija, Ervin pa Lojzovega Blissa - tokrat brez snega. Naredimo nekaj posnetkov za dokazno gradivo in odletita, za njima pa ostanejo le sledi v snegu. Komu je prišla pa tale ideja na misel, se pa ne spomnim več! Namreč nekdo je rekel, da ponoči ob Luni letajo samo še netopirji, kar smo mu dali vsi prav in idejo takoj uresničili ter odšli na bazen Forum Terma na laški "NetoPir"! Temu pa se niso mogli upreti tudi ostali jadralni padalci, kateri letajo samo podnevi. |
| < Nazaj | Naprej > |
|---|
