Lijak (14.03.2009)

Redno spremljam prijavljene lete na slovenskem OLC-ju in že od tod se mi je zdel Lijak kot fantastièno vzletišèe s katerega se lahko res naletiš. Po dolgem èasu samo gledanja letov ostalih, se mi le ponudi priložnost, da še sam preizkusim primorsko in seveda sem jo takoj zagrabil. Zjutraj odrineva z Mihatom iz Rimskih proti Kovku, Dule na tekmo ostala družba (Brigita, Jošt, Stane, Joc, Anže, Andrej, Boštjan in moja malenkost) pa samo na sprostitev v zraku. Celo pot v avtu do primorske se uèim o letenju v teh krajih, izvem ogromno in res ogromno informacij kje dela, kako naj letim, èe hoèem tja, tja in spet tja... Skratka v avtu sem si nekako naredil približen naèrt kako in kje bom letel, zato hvala Duletu, Brigiti in Mihatu, brez vse tega nebi letel kakor sem. Konèno pridemo na primorsko, do restavracije Anja, kjer se sreèamo še z ostalimi Metuljèki in kjer pade odloèitev, da štartamo na Kovku.

Na Kovku grozno moèan veter. Komaj sem èakal, da pridem na primorsko, letet, prviè, pridem dol pa preveè piha za odletet, kaka žalost... Èakamo, èakamo in èakamo, bo tekma ne bo? Po dolgem in muènem èakanju se komisija le odloèi, da je tekma odpovedana in je èisto jasno, da tudi mi ne bomo leteli.. nakar se le prižge še luèka upanja Izve se, da so na Lijaku dobrii vremenski pogoji. Hitro se zberemo, v prvi kombi in že v dolino, spravimo se v avto in kljub pozni uri skoèimo še na Lijak.

Prviè na lijaku, raztegnem padalo, to je to si mislim, gremo. Štartam. Kmalu po štartu vidim na levi padalca, suèe steber, pièim tja in zaènem vrtet. Kar kmalu po štartu se poberem suèem, suèem, ko vidim da se je veèina Metuljev že odpravila proti Èaunu, grem še sam, ampak se nekako ni tako gladko izšlo kot sem sprva prièakoval. Pridem do Èauna kr precej nizek, vidim pred sabo Joca, ki pobira ob greben ter še sam poizkusim sreèo. Niè. Se obrnem, razoèaran, èeš to je to za danes, letim proti pristanku, kakšnih 100m pod tisto leseno hiško, ko nekaj rukne.. Opal, 1m/s... 1.5m/s hja, bolje kot niè si mislim, ter vztrajam in nekako suèem to stvar. Komaj in že tukaj s pozeblimi prsti se poberem malo nad Èaun in poklièem po postaji Metuljèke kje so, èe se jim Lahko pridružim. »Seveda, pridi!« pravi Dule. In res, sicer dokaj nizek obrnem z vetrom in gremo proti Kovku. Kaj kmalu, še pred preskokom èez dolino se mi pridruži ekipa EOL-ovcev, skupaj še malo poberemo ob grebenu in z Rokom ter njegovo sigmo zaènemo prelet èez dolino. Nekje na sredini me dohiti še ostali del skupine z Damjanom na èelu. Na tem mestu me je že kar pošteno zeblo, zaèelo se je že mraèiti, malo spustim komande, da si ogrejem prste, poklièem po postaji, da prihajam, izvem, da me že vidijo.

Malo èez polovico doline dobim moèan obèutek, da mi bo vse skupaj morda pa le uspelo (po domaèe povedan: usralo). Haha.. ja, pridem do Kovka, malo nižje od grebena, se vozim ob grebenu in ni bilo par zavojev že jadram na vetru v prijetni družbi Brigite, Duleta, Mihata in Joca... Uspelo mi je si mislim. Jadramo na vetru ob grebenu, za nameèek pa dobim še par nasvetov po postaji.

Ja, tisto soboto sem bil dvakrat na Kovku, enkrat razoèaran drugiè nasmejan, pa èeprav mi je bilo v avtu reèeno, da bi bilo kaj takega (Lijak-Kovk) že malo prezahtevno zame, zaèetnika. Do veèernih ur smo še lepo jadrali, vse dokler ni postalo res prekleto mrzlo, da smo bili že vsi èisto trdi, jaz osebno sem se že tudi tresel, ko da Brigita idejo da bi bilo mogoèe pametno na pristanku se malo ogret. Sreèno pristanemo, smeji se mi do ušes, kakšni dve uri v zraku in vsaj 35km preletenih, kar dobro za prviè. Lepo je bilo, in nedvomno se še vraèam. Sledi še vožnja domov in spanec. Hvala vsem, zdaj pa novim ciljem naproti!

Mitja Janèiè