• Increase font size
  • Default font size
  • Decrease font size
Turčija - Pamukkale Sprintaj
Napisal Mitja   
Sreda, 17 Avgust 2011 09:54

DSC04117

Šolskih počitnic se razveseli prav vsak šolarček in prav nič drugačen ni naš član Mitja, ki je 14 dni svojih počitnic porabil za izlet in letenje v Turčiji. Tako je šlo od ideje do organizacije in nenazadnje do končne uresničitve planov ter uživanja na vročem soncu, medtem ko je bilo v Sloveniji prav grozno vreme.

 

 

 

DSC04103 Že decembra sem se odločil, da si bom po 4ih letih srednje šole privoščil malo daljši dopust izven meja republike Slovenije. Najprej je bilo treba izbrati lokacijo in prav to je bil največji problem, vendar pa se po nasvetih padalskih prijateljev nekako le odločim, da potujem v Turčijo. Seveda študentje zmerom iščemo najcenejšo varianto, zato kakršnakoli turistična agencija ni prišla v poštev. Vse je bilo torej na mojih ramah. Najcenejša možnost je bila, da letim iz Ljubljane do Istanbula, nato pa iz Istanbula do končne destinacije - Pamukkale z avtobusom, kar je približno 12 ur vožnje do vrat hotela.
Plan je bil dober in premišljen, kljub temu pa potovanje do hotela ni bilo tako. Letalo je imelo kar eno uro zamude in posledično sem zamudil prav vse avtobuse iz Istanbula do Denizlija. Ob osmih zvečer sem bil tako z vso prtljago sredi Istanbula na avtobusni postaji brez ideje kam in kako. Le stežka sem našel podjetje, ki ima naslednje jutro prosto mesto. Hitro kupim karto in prespim v njihovi čakalnici. V velikih dvomih čakam na avtobus in me je strah kakšen bo, ko pa vstopim na avtobus … se mi kar nasmehne. Slika pove vse.

 

 

DSC04135

Prvi dan ni bilo v letenju nič posebnega, višine sicer vse tja do 3600m nadmorske višine, kljub temu pa sem pristal po dobrih 50km, vendar pa me je čakalo toliko bolj zanimivo vračanje v hotel. Na njivi sem srečal dva kmeta, ki seveda nista govorila ne angleško ne nemško, jaz pa ne turško. Nekako se s skakanjem po njivi in kombajnu sporazumemo, da moram priti do Denizlij. Pokažeta mi pot in za povrh dobim še plastenko sveže in hladne vode. Ko pridem do ceste, mi sam od sebe ustavi tovornjakar in zapelje do križišča, od tam sem štopal da najbližjega mesta, kjer naj bi bila avtobusna postaja. V 35°C in s padalom na hrbtu ni bilo najbolj prijetno stati na soncu. Štopam za cesto in ko opazim, da mi ustavlja policija, enostavno nisem več vedel kaj naj naredim… =) Na srečo sta bila prijazna in sta razumela nemško, tako da sta me celo zapeljala do avtobusne postaje in se zmenila, da sem imel spremstvo vsaj enega domačina vse do hotela!

 

DSC04151

Nato je sledilo nekaj dni močnega vetra, ki ni bil najbolj ugoden za letenje, kljub temu pa je bilo vračanje že naslednji dan spet zanimivo. Pristal sem sicer lepo, na travniku, pozabil pa sem si ogledati katera cesta pelje v dolino proti mestu … Vidim posušeno rečno strugo in se spomnim na Discovery Channel in Extreme survival – follow the river ter se po tehtnem premisleku odločim, da bi bilo mogoče res najpametneje če grem po strugi navzdol. Hodim sredi sonca, brez sence, z malo vode kakšno uro. Ko opazim sledi bogsigavedi katerih divjih živali mi že teče adrenalin po žilah. Kljub temu nadaljujem, vse dokler ne naletim na jez. »Preplezat ga ne morm, ker je pred njim voda, plavat ne morem, ker mam padalo, kaj čem?« si rečem. No na desni strani je bila nekakšna pot na vrh, po kateri sem mogel že skoraj plezati. Na vrhu pa je sledila nočna mora. Sprva je izgledalo kot konec vsega. Videl sem sicer cesto in slišal avtomobile, ampak stal sem na vrhu prepada. Kaj pa sedaj? Lahko bi vzletel in pristal v dolini, pa je bil premočan veter. Hvalabogu se odločim, da naredim par korakov dalje in tam se mi je odvali kamen od srca. Z vrha tega rta so imele živali pot v dolino, ki je bila precej bolj varna kot pa letenje s te pečine… Skratka, pridem do ceste, štopam, mi ustavi učitelj s svojo družino in me zapelje do hotela, tam pa mi podarijo še celo vrečo domačega sadja.

 

DSC04171

 

En dan sem izkoristil tudi za ogled lokalnih znamenitosti, torej ogled teh mineralov in ogled ostankov naših prednikov. Zelo lepo in nepozabno.DSC04250

 

 

 

 

 

DSC04341 Kljub napovedanem močnem vetru, se nisem vdal v usodo in dvakrat odletel prek 100km iz Pamukkal pa vse do mesta Dinar. Ker pa nisem vedel kje je postaja, sem prvič pristal čisto na drugem koncu mesta! Za kazen sem moral še štopatil na drugi konec mesta do postaje. Prvič sem za tak let potreboval preko 5 ur letenja, kar pa je pomenilo, da sem zamudil vse avtobuse iz Dinarja do Denizlija. Ojoj. Na postaji mi reče gospod, da bi bilo mogoče najpametneje če štopam… Da bi štopal? Jaz sem 100km stran, štopam naj? In štopal sem. Kar kmalu mi ustavi par, ki me zapelje vseh 100km do Denizlija, vmes pa sta mi dala še vodo in ogromno sladkarij, torej ne samo da sem štopal vseh 100km, še prav lepo sem se imel.
Druga stotka je bila malenkost drugačna. Veter je bil tokrat zelo močan, zato mi je uspelo let opraviti že v treh urah. Edina napaka tega dneva je bila, da sem doma pozabil sončna očala in bil tako nekako prisiljen pristati v Dinarju. Ko sem pospravil padalo, skočim na postajo, počakam 15 minut da pride avtobus in že sem se peljal proti hotelu. Idealen dan.

DSC04208

No, pot nazaj v Slovenijo je bila malenkost skrbneje načrtovana, namreč nisem smel zamuditi letala. Zato sem si tokrat dva dneva pred odhodom rezerviral mesto na avtobusu in pot do Ljubljane je potekala povsem brez težav ter precej hitreje. Brez dvoma je bil to prekrasen dopust in dobro izkoriščene šolske počitnice. S stališča padalcev sem se imel enostavno odlično in podrl dva osebna rekorda, z osebnega stališča mi ni prav nič manjkalo. Pred nosom sem imel bazen, ogromno turistk in domačine, ki so bili vedno pripravljeni pomagati, če so le lahko. Vse skupaj je bila nekako tudi osebna preizkušnja, preživel sem jo, lepo sem se imel in s težkim srcem sem se vračal. Kljub temu pa moram povedati, da je ni dežele kot je Slovenija in da na svetu ni žensk, kakršne so v Sloveniji.

Galerija.

 

Pripravil:

Mitja Jančič

Zadnja sprememba Četrtek, 18 Avgust 2011 11:08